Ročne ure pod drobnogledom: Tritij in Superluminova, prednosti in uporaba

Pripravljate se na nakup ročne ure in razmišljate, kakšne pogoje bi morala brezpogojno izpolnjevati, da vas bo razveselila ne le v trenutku, ko si jo prvič date na zapestje? Če ste v svojih razmišljanjih prišli do uporabe ure v slabih svetlobnih pogojih, ste se najverjetneje vprašali tudi, kako rešiti težavo z vidljivostjo podatkov na številčnici ob somraku ali v temi. Tisti, ki pogledujejo po digitalnih ročnih urah, imajo ta problem že rešen. Zaslon digitalne ročne ure lepo osvetljujejo svetleče diode ali različne druge vrste elektroluminiscenčne osvetlitve ozadja – pri urah Timex je to od leta 1992 tehnologija INDIGLO, pri japonskem Casiu se z njeno različico ILLUMINATOR srečujemo od leta 1995. Vse lepo in prav, ampak kaj narediti v primeru, če pogledujete po mehanski oz. kvarčni uri, ki nima elektronske osvetlitve številčnice? Ni treba povešati glave, na tržišču je nešteto modelov z indeksi in urnimi markerji, ki lahko svetijo tudi brez dovajanja energije iz baterije.

Na splošno proizvajalci delajo z dvema vrstama izpostavljenosti svetlobi – fotoluminiscenco in radioluminiscenco.

RADIOLUMINISCENCA

Bogatejšo zgodovino, a manjšo razširjenost ima radioluminiscenca. Pionir uvajanja osvetlitve z nevarno zvenečim imenom je Guido Panerai, vnuk ustanovitelja blagovne znamke Panerai. Leta 1910 je patentiral luminescentno tehnologijo, ki temelji na radioaktivnem elementu radiju. Zmes radijevega bromida in cinkovega sulfida je poimenoval Radiomir. Italijanska vojska je najprej uporabljala steklene cevke napolnjene s to snovjo za osvetljevanje vojaške opreme. Kasneje, v tridesetih letih prejšnjega stoletja, je Panerai izdelal za potrebe vojske prve zapestne ure, v katerih je snov Radomir bila zaprta med dvema slojema številčnice v obliki sendviča, njeno žarenje pa je bilo videti skozi izreze številk na zgornjem sloju. Ker je radij po letih uporabe padel v nemilost Komisije ameriškega nacionalnega sveta za merjenje in zaščito pred radijem, so Združene države leta 1968 na svojem ozemlju prepovedale vključevanje radija v ure. Preostali del sveta, in z njim tudi urarska industrija, se je, pod težo dokazov škodljivosti radija za človeški organizem, odločil slediti ameriškemu zgledu.

Toda s koncem ene dobe radiooluminiscenca ni izginila. Nobena druga tehnologija ni omogočila, in še vedno ne omogoča, osvetlitve pomembnih elementov ure z večjo intenzivnostjo in konstanto oddajane svetlobe. Varna alternativa radija je postal tritij. Luminox, Vostok Europe, Ball in druge blagovne znamke so znane po osvetlitvi ur s tem elementom.

Vsi proizvajalci uporabljajo tritij v plinastem stanju GTLS (Gaseous Tritium Light Source). Plin, zaprt v ampulah iz odpornega borosilikatnega stekla, katere na želeno dolžino talijo CO₂ laserji, zaradi razpada beta oddaja tok elektronov. Negativno nabiti delci stimulirajo fosforjevo spojino, s katero so prevlečene notranje stene cevk. Vzburjeni fosfor potem oddaja stabilno svetlobo.

Tako kot vsak radioaktivni material, tudi tritij je podvržen razpolovni dobi. Nestabilni izotop izgubi polovico svetlosti za 12,32 leta. V praksi to pomeni postopno zmanjševanje ravni sijaja. Odvisno od vrste tritija, proizvajalci ur jamčijo rok trajanja osvetlitve ure približno 15 let. Zadostno intenzivnost svetlosti tritij ohranja približno 25 let. Tritijeva osvetlitev lahko ima različne barve, odvisno od dodatka luminoforja. V urah običajno vidimo zeleno, modro, belo, oranžno ali vijolično barvo.

FOTOLUMINISCENCA

Kljub nespornim prednostim radioluminiscence, je današnja doba bolj naklonjena osvetlitvi, katere funkcionalnost je pogojena s svetlobo. Zdi se, da je o zmesi Superluminova slišal vsak, ki vsaj malo razume svet ročnih ur. Neradioaktivna in nestrupena snov, za razliko od predhodno uporabljanih luminiscenčnih pigmentov, ima precej višjo svetlost, vendar ima tudi svoje minuse, ki so dani z njenimi kemičnimi in fizikalnimi lastnostmi. Medtem ko je omejitev tritija razpolovna doba, pri uri, katere elementi so prevlečeni s Superluminovo, se vam poslabšanja svetilnosti z leti ni treba bati. Davek za trajnost te lastnosti je nuja po "polnjenju" s svetlobo. Poenostavljeno lahko celoten postopek primerjamo s polnjenjem baterije mobilnega telefona. Če želite, da vam bo služil, ga morate redno polniti. Podobno je s Superluminovo. Zmes pri nošenju aktivira sončna ali umetna svetloba, ko pa se stemni, se njena svetlost počasi zmanjšuje. Povprečno trajanje svetenja je približno 3 ure za manjše elemente, večji pa lahko fosforirajo celo noč.

Snov na osnovi stroncijevega aluminata je leta 1993 razvila japonska družba Nemoto & Co. kot nadomestilo za patogeni radij. V primerjavi s poceni in trenutno še uporabljanimi luminescentnimi zmesmi cinkovega sulfida je svetlost Superluminove do desetkrat višja. Material ne trpi zaradi staranja, lahko ga večkrat znova aktivirate, vendar ga je treba zaščititi, da ne pride v stik z vlago, ki degradira njegovo kakovost.

Superluminova se proizvaja v številnih odtenkih, medtem ko barva zmesi za svetila ni nujno, da ustreza oddajani svetlobi. Na številčnici in luneti ure se najpogosteje pojavlja zelenkast premaz z zelenim sijajem, bel z modrim, in neobičajen ni niti črn z belim svetenjem. S posebnimi postopki aplicirano Superluminovo uporablja na primer LÜM-TEC v tehnologiji MDV in jo izboljšano pod imenom Never Dark ponuja v svojih ročnih urah tudi manj znana ameriška blagovna znamka Reactor.

Vir: Wikipedia.org, forums.watchuseek.com